Bosanski fesi v prvi svetovni vojni

Ko je Avstro-Ogrska leta 1878 napadla Bosno in Hercegovino, si Avstrijci niti v sanjah niso predstavljali silovitega odpora Bosancev, še manj pa so vedeli, da bodo ti isti fantje samo štiri leta pozneje oblekli uniforme avstro-ogrske vojske in postali njihove elitne enote. Letos mineva stoletje od začetka prve svetovne vojne, ki so jo sprožili streli Gavrila Principa v Sarajevu. Morija je vzela 25 milijonov življenj, med njimi so bili tudi Bošnjaki na Soči.

Pripadniki legendarnega polka BH2 na Monte Valetti leta 1916. To je bila najbolj odlikovana avstro-ogrska enota v prvi svetovni vojni. Vojaki BH2 so dobili 42 zlatih medalj za pogum. Fotografija je prvič objavljena v javnosti. / Lastnik fotografije: Ahmed Pašić

Življenje v gorah je pomenilo življenje v kavernah, ki so rešile številna življenja. Bošnjaki so bili kruti in pogumni v boju, vendar izjemno solidarni med seboj. Mnogi jih opisujejo kot vojake, ki so šli v vojno mirni in s prepričanjem, da se bo zgodila usoda. Temu so rekli kismet.

Letos mineva stoletje od začetka prve svetovne vojne. Smrtonosni streli Gavrila Principa so v Sarajevu 28. junija 1914 sprožili pričakovani plaz destrukcije na Stari celini. Vojna je uničila Evropo, propadlo je tudi nekaj imperijev. Ko je Avstro-Ogrska okupirala Bosno in Hercegovino leta 1878, je malokdo pričakoval, da bodo ti isti fantje, ki so se tako silovito upirali K.u.K. armadi, 36 let pozneje skupaj s slovenskimi kolegi oblekli avstrijske uniforme in za cesarja umirali na Soči, v Dolomitih, Galiciji, Rusiji in Romuniji. Soška fronta, ki se je izoblikovala leta 1915, je bila v prejšnji državi tabu tema in šele z neodvisnostjo Slovenije smo dobili več publikacij o tem, kaj se je med prvo svetovno vojno dogajalo na zahodni meji slovenskega ozemlja. V BiH še vedno nimajo veliko informacij o udeležbi njihovih rojakov v prvi svetovni vojni. Podatki se zbirajo bolj ali manj prek posameznikov, sistematičnega pristopa še vedno ni.

Avstro-Ogrska po okupaciji BiH najprej ni imela namena mobilizirati muslimanov in pravoslavcev v svojo vojsko, saj so prvi upali na vrnitev Otomanskega imperija, medtem ko drugi niso imeli zaupanja v novo oblast. Poleg tega so imeli obilo dela z vzpostavljanjem administracije in gradnjo infrastrukture. Ko so leta 1882 le oznanili služenje vojaškega roka tudi za nekatolike, so se muslimani začeli množično izseljevati v Sandžak, Albanijo, Makedonijo in Turčijo, medtem ko so pravoslavni odhajali v Srbijo. Migracijski val je bil tako hud, da so se avstrijske oblasti odločile uvesti čim več ugodnosti za obe skupini, tako da so enote dobile pravoslavnega in muslimanskega duhovnika (imama), celo prisego so prilagodili veroizpovedi vojakov. Vsaka bošnjaška enota je imela tudi posebno kuhinjo za muslimane, ob petkih pa so lahko odšli na molitev (džuma). Vse vojake so imenovali Bošnjaki, ne glede na veroizpoved. Najprej so ustanovili štiri polke: BH1 je pokrival sarajevsko regijo, BH2 banjaluško, BH3 tuzelsko in BH4 mostarsko.

Začetek vojne in oblikovanje front

Avstro-Ogrska je izvajala politiko prodora proti vzhodu, zato ji je bila Srbija s svojo neodvisnostjo v napoto. Na vzhodu BiH so se gradili impozantni vojaški objekti in ceste. Po atentatu v Sarajevu so avstro-ogrske oblasti postavile ultimat, za katerega so vedeli, da ga srbska vlada ne bo izpolnila. Ko se je ultimat 28. julija iztekel, se je začela prva svetovna vojna. Sprožila se je verižna reakcija in kmalu je bilo v vojni večje število držav, ki so želele razširiti obstoječe ozemlje in dobiti nove resurse. S pomočjo medijske propagande so fantje navdušeno odhajali v vojno, saj so vsi verjeli, da bodo do božiča nazaj. Bosanski katoliki in muslimani so oblekli avstro-ogrsko uniformo, medtem ko je večina pravoslavnih prestopila Drino in se priključila srbski ali črnogorski vojski. Avstro-Ogrska je maksimalno izkoristila vojaški potencial BiH. Pred koncem leta 1917 je bilo v bošnjaških enotah že 298.773 vojakov. Skozi vojno je bilo v BiH mobiliziranih 17,2 odstotka vseh moških do 16. do 70. leta.

Na fronti

Že odhod na fronto je bil za mnoge Bošnjake posebno doživetje. Številni vojaki so bili s podeželja in pred vojno niso potovali z vlakom. Prihod v velika mesta, kot sta Dunaj in Budimpešta, je bil fascinanten občutek za ljudi s hribov, ampak ko so prišli na bojišče, so vedeli, da se bo življenje obrnilo na glavo. Bivanje v Dolomitih in na Karpatih je bilo lažje, saj so imeli lesa v izobilju, kar jim je omogočilo dobro utrjevanje jarkov in zaščito pred nasprotnikom, kar je bilo veliko težje doseči na ravninah Galicije in Rusije. Tam so kopali v globino, da bi se čim bolj zaščitili pred topništvom in vetrom. Naravne nevšečnosti, kot so poplave, plazovi in mraz, so vzele veliko življenj. Samo zaradi strel, plazov in padcev je na Soči umrlo 140 pripadnikov BH-polkov. Uniforme so bile na začetku dobre in kakovostne, kasneje pa je bila oprema vedno slabša. V ofenzivi na Piavi pred koncem vojne so imeli Bošnjaki na sebi že več zaplenjene italijanske in angleške opreme kot svoje. Najedli so se šele, ko so zasegli kuhinjo nasprotnika. Najbolj so trpeli vojaki na vrhovih, saj so bili popolnoma odvisni od logistike iz zaledja, v času bojev pa od konzerv in hrane, ki so jo našli v torbah padlih soborcev. Transportne enote so bile življenjskega pomena, za prevoz stvari in hrane pa so uporabljali pse in (bosanske) konje, ki so potrpežljivo vlekli tovor do fronte, nazaj pa so nesli ranjence. Življenje v gorah je pomenilo življenje v kavernah, ki so rešile številna življenja. Bošnjaki so bili kruti in pogumni v boju, vendar izjemno solidarni med seboj. Mnogi jih opisujejo kot vojake, ki so šli v vojno mirni in s prepričanjem, da se bo zgodila usoda. Temu so rekli kismet.

Bili so zelo zvesti svojim častnikom. Zgodilo se je, da so pripadniki madžarskih enot častniku BH-polka ukradli kokoš, ki je bila namenjena njegovi večerji. Bošnjaki so se takoj napotili v njihov tabor, pretepli Madžare in kokoš prinesli nazaj. Od drugih so se razlikovali tudi po uniformi in orožju. Na glavi so imeli v miru rdeče fese, med vojno pa sivo-zelene. V boju so uporabljali nože in buzdovane (kije z žeblji). Kako visoka je bila njihova reputacija, dokazuje informacija, da so pred ofenzivo pri Kobaridu celo nemškim enotam podelili fese. Tako bi Italijani mislili, da je pred njimi večje število bošnjaških vojakov. Znani so bili tudi po tem, da so radi rezbarili v času odmora ali pa so klesali svoja imena na stenah kavern. Kar nekaj teh napisov se lahko še danes vidi v gorah nad Sočo. Ostali so tam, skupaj z njihovimi grobovi v večni spomin.


Gorenjski glas,
Besedilo: Dr. Ahmed Pašić 


Važna urednička napomena: Postavljene informacije, subjektivne napomene i stavovi izraženi u ovom članku su isključivo autorovi, tj. izvora i nužno ne predstavljaju uredničku politiku ili stav nezavisnog portala www.camo.ch.